Pomoč in Zavarovanje Poškodovanih Živali je Naša Dolžnost

Pomoč ranjenim ali poškodovanim živalim – naša dolžnost!

Srečanja s poškodovanimi živalmi, najpogosteje s psi ali mačkami, so pogosta, mnogo nas deli to neljubo izkušnjo. Bodisi gre za prometne nesreče, bodisi na žival naletimo po naključju – v vsakem primeru moramo ukrepati. Ne le zaradi morale in etike, vesti in sočutja, ampak tudi zaradi zakonske obveze. Kultiviran in dorasel Evropejec, za kar se radi imamo, ob tovrstni nezgodi ne bo zatisnil oči in odpeljal mimo. In to, da bo kosmatinca rešil trpljenja, ga ne bo stalo prav nič.

zavarovanje in pomoč živalim

KAKO UKREPATI?

Predpostavljajmo, da smo na cesti zbili psa (ali pa mačko) in da je ta nesrečo preživel. Kako ukrepati?

  1. Nemudoma obvestimo Regijski center za obveščanje 112 (v primeru poškodbe vozila tudi policijo), ne pa lokalnega radia, veterinarja ali česa podobnega. Ti niso pooblaščeni za ukrepanje v tovrstnih primerih, zato se bo reševanje trpeče živali v primeru, da kličete njih, samo še dodatno zavleklo. Center za obveščanje (112) deluje 24 ur in ob tovrstnih prijavah takoj ukrepa. Obvesti koncesijsko zavetišče (za mariborsko občino je to zavetišče Zonzani iz Dramelj), ki angažira svojega dežurnega delavca, da ta čim prej prispe na kraj dogodka. V kolikor to ni mogoče (bojda je takih primerov kar nekaj, koncesijsko zavetišče Zonzani je od Maribora oddaljeno 43 km in ima pogodbo še z mnogimi ostalimi občinami), se vključi območni veterinarski inšpektor, ki z ustno odločbo angažira dežurnega veterinarja. Kakršna koli že pot, pogosto so štete minute.
  2. Ob prijavi se predstavimo in na kratko opišemo nesrečo in njeno lokacijo.
  3. Če je le mogoče, do prihoda bodisi policije, delavca zavetišča ali dežurnega veterinarja počakamo pri živali. V kolikor za tovrstno prvo pomoč nismo usposobljeni ali se ne čutimo sposobne, žival raje pustimo pri miru. Ne premikajmo je, morda gre za zlom hrbtenice, hude bolečine. Poleg tega je žival v šoku, agoniji in strahu in je lahko agresivna. Največ, kar lahko laiki še storimo je, da ob njej počakamo zavetiščnega ali dežurnega veterinarja in jo poskušamo s kakšno prijazno besedo čim bolj umiriti.

POMOČ POŠKODOVANI ŽIVALI NAS NIČ NE STANE!

Če je žival, ki smo se ji odločili pomagati, brez lastnika (tega je pri psu mogoče ugotoviti po vstavljenem čipu, če ga ima), krije stroške veterinarske oskrbe zavetišče oz. lokalna skupnost, na območju katere je bila žival najdena. V primeru, da je lastnika mogoče ugotoviti, je ta v celoti dolžan poravnati stroške veterinarske oskrbe. »Finančna obveznost tistega, ki je s prijavo izpolnil svojo dolžnost, je tukaj izključena,« poudarja dr. Vojtic, direktor Območnega urada VURS Maribor, »še nikoli se ni zgodilo, da bi najditelja to bremenilo.« Če se tako odločimo pomagati poškodovani ali ranjeni živali, v nobenem primeru nismo mi plačnik (razen če je naša). »Zakon pri nudenju nujne pomoči ne ločuje lastniškega, preskrbljenega psa od potepuškega,« še dodaja dr. Vojtic, »upravičena sta do enake obravnave.«